»Moja domovina, Danska, je poetična dežela, polna ljudskih pripovedk, starih pesmi in bogate zgodovine … Oče mi je ob nedeljah delal gledališče, podobe, ki so se mogle spreminjati, in mi bral iz Holbergovih komedij in iz 'Tisoč in ene noči'.«
»Moj Matiček je drugačen od preostalih in je absolutno nekdo, ki ni preračunljiv, je skromen in iskren, brez razloga, da ne bi imel rad svojega gospodarja, in ljubi svojo Nežko, s katero se bo poročil.«
»Z baronom! – Al je kaj boljši kakor jaz? – Vzemi mu denarje, žlahto, ime, potegni mu dol to prazno odejo in postavi ga tja, kakor je človek sam na sebi, tak ne bo vreden, da bi on meni služil.«
»Šele ko smo na skrajnem robu – ali je to bolezen ali vojna – se dogajajo spremembe. Šele v takšnih trenutkih človek pride do samorefleksije. Če ne izzivaš roba, ni možnosti, da bi izstopil iz ujetosti, v kateri ostajaš kljub strahotnemu nezadovoljstvu.«
»Zelo malo se sprašujemo, zakaj je ta resnica tako boleča, in po navadi pride človek do tega spoznanja prepozno. Prepozno v smislu, da mora priti res do neke kataklizme, do neke katastrofične situacije, ki ga šele postavi v tak kot ali pred tak zid, da ni drugega izhoda. Drugače pa seveda v življenju znamo vsako stvar zelo enostavno potujiti. Po navadi delujemo na način, da tam, kjer drame ni, tam delamo dramo v življenju, kjer pa drama je, tisto raje prikrijemo.«
»bolj kot srhljiva slika ali grob prikaz vulgarnosti našega delovanja, ko živimo v svetu, v katerem smo ostali brez kakršne koli samorefleksije, ko sami sebe opravičujemo s tradicijo«